Laško

Zgodovina

Prve naselitve...

Dobo prvih slovanskih naselitev (okrog leta 600) na tem območju nam dokumentirajo številna krajevna imena. Laško, Lahomšek, Lahomno, Laška vas, Lahov grabe, Lahov potok, Lahomnica kažejo na dejstvo, da so se slovansko govoreči prišleki srečali na tem območju srečali s prejšnjimi prebivalci, ki so jih zaradi latinske govorice imenovali Lahi.

Kraji trenutne laške občine so bili kmalu pod nemško govorečo fevdalno oblastjo in izrazitim vplivom rimo-katoliške vere. Fevdalno laško gospostvo je imelo sedež na laškem gradu in je obsegalo veliko večje območje kot je ozemlje današnje laške občine. Na zahodu je ozemlje segalo do današnjih Trbovelj, severna meja je potekala na črti: Mrzlica, Gozdnik, Šmohor, Tremerje in do reke Voglajne, ki je skupaj z mejno črto Kalobja in Sv.Ruperta predstavljala vzhodno mejo tega ozemlja. Meje laškega gospostva so nadalje segala do Jurkloštra, Lisce, do območja današnjih Radeč. Laško je bilo tudi sedež pražupnije, ki je imela le malo manjši obseg na zahodu in vzhodu. Laško gospostvo je pripadalo Savinjski (mejni) krajini, zato ni pripadalo Štajerski, ampak je bilo povezano z Dolenjsko. Jezikovni vplivi te povezave so opazni še v današnjem času, saj spada laška govorica v dolenjsko narečno skupino.

Prvi zapisi, gospostva in trške pravice

Prvi zapis o Laškem izhaja iz leta 1147, prva uradna omemba Laškega pa iz leta 1182, ko štajerski vojvoda Otakar VI Traungavski podarja razne dohodke Žičkemu samostanu in pri tem večkrat omenja svojo posest v Laškem.

Za omenjenim gospostvom – Traungavci, so tukajšnja posestva pridobili avstrijski vojvode Babenberžani, za katere je imelo laško gospostvo zaradi izjemne prometne lege velik pomen. Lepold VI Babenberžan je dal zgraditi kamniti most čez Savo (današnji Zidani Most), obnovil je kartuzijanski samostan v Jurkloštru in povzdignil Laško v trg (1277). V tistem času je v Laškem bil tudi sedež deželskega sodišča. Po izumrtju Babenberžanov je v sporu za dediščino zmagal češki kralj Otokar II, vendar so tukajšnje ozemlje kmalu pridobili Habsburžani.

Laško za Habsburžane ni imelo posebnega pomena, zato so ga dajali v zastavo raznim fevdalcem (najdlje so ga imeli v zastavi Celjski grofje), leta 1311 je Laško prišlo pod Štajersko, leta 1335 je reka Sava postala mejna reka med Kranjsko in Štajersko; s tem je iz ozemlja laškega gospostva odpadlo območje Radeč.

Trški privilegiji iz 13.sto. se niso ohranili, saj so bili uničeni v času turških vpadov v letih 1471 in 1486-90. Cesar Friderik III je leta 1490 Laščanom potrdil Martinov sejem (11.november). Leta 1598 je nadvojvoda Ferdinand podelil Laščanom pravico, da si vsako leto volijo trškega sodnika; vzporedno s tem je bil podeljen tudi trški grb: tri srebrne lilije na modrem polju. Leta 1527 imamo podatke o prvem učitelju, ki je bil hkrati tudi organist. Leta 1534 je zabeležen prvi laški ranocelnik (padar) Kunc. V letih 1554-81 je bil zastavni imetnik laškega gospostva Janez Krstnik Valvasor, ki je postavil novi špital (danes Hotel Savinja). Laški podložniki so bili leta 1635 izjemno aktivni v kmečkem uporu. V obdobju tridesetletne vojne pa je na desnem bregu Savinje do Trbovelj razsajala kuga, ki je vzela okoli 700 življenj.

Leta 1620 so Habsburžani prodali laško gospostvo baronom Masconom, leta 1665 so gospostvo kupili grofje Vetter von der Lilie. Ti grofje so v letih 1675-76 pozidali veliko graščino ob Savinji, kjer so bili uradi, danes je v tej stavbi sedež občinske uprave.


Od 19.stoletja in do mestnih pravic

Ves laški okoliš je do 19.stoletja živel odmaknjeno življenje, ker ni bilo pravih cest. Šele leta 1815-16 je bila na desnem bregu Savinje zgrajena cesta Celje – Zidani Most leta 1826 pa je bil v Zidanem Mostu zgrajen most čez reko Savinjo. Te cestne povezave so omogočile začetek razvoja skromne industrije in rudarstva. Najpomembnejšo prometno povezavo pa je Laško pridobilo z izgradnjo železnice Ljubljana-Celje, leta 1849. V tistih časih se je povečal izkop premoga v Hudi Jami, na Govcah in Trobnem delu, pivovarna je postala industrijsko podjetje, odprto je bilo zdravilišče, razmahnila se je usnjarska, tkalska in barvarska obrt in vse to je precej spremenilo življenje v Laškem in okolici. Kmetijstvo je doživljalo korenite spremembe, saj so kmetje opuščali vinogradništvo in se lotevalo gojenja sadnega drevja in živinoreje.

Marčna revolucija v letu 1848 je prinesla upravne spremembe, saj je Laško postalo sedež okrajnega sodišča, sodni okraj pa je imel približno iste meje kot nekdanje laško gospostvo na levem bregu Savinje. Nameščeno uradništvo je bilo večinoma nemške krvi, kar je prinašalo narodnostne boje z domačini. Nastajale so organizacije in društva, ki so bile skoraj vse ločene po narodnosti. Edino enotno društvo v tistem času je bilo gasilsko, ki je eno izmed najstarejših v Sloveniji. Leta 1869 je bila ustanovljena Čitalnica, zaradi političnih spletk tu živečih nemških priseljencev je imelo Laško do leta 1918 nemškega župana. Samemu mestu so v tistem času vladali Nemci, okolici pa Slovenci.

Po propadu avstro-ogrskega imperija so se prenehali narodnostni boji, povečevala pa se je politična diferenciacija. Politični boji na območju današnje laške občine so bili izjemno hudi, vendar je na področju kulturnega udejstvovanja vladalo premirje med pripadniki političnih strank in organizacij. Člani Sokola so tako aktivno sodelovali pri cerkvenih obredih, na prireditvah v Sokolskem domu pa so sodelovali pristaši konservativnega tabora. To sožitje je bilo uničeno tik pred drugo svetovno vojno.

Leta 1924 je Laško dobilo okrajno glavarstvo. Leta 1927, ob 700 – letnici prve omembe Laškega, je bilo Laško proglašeno za mesto. 1928 je bil v mestu zgrajen vodovod, glavne ulice pa asfaltirane; laško zdravilišče je že leta 1885 proizvajalo električno energijo zase, trška občina pa je uvedla elektrifikacijo leta 1906. Leta 1931 je imelo Laško nekaj čez 1000 prebivalcev.

Splošni geografski podatki

Občina Laško leži ob spodnjem toku reke Savinje, ki deli Posavsko hribovje na zahodni in vzhodni del, kamor uvrščamo tudi Kozjansko. Posavsko hribovje spada v predalpski svet. Laško in njegova okolica spada v zahodni srednji del Slovenije, za katerega je značilen subpanonski zmerno celinski temperaturni režim. Srednja januarska temperatura se spusti malo pod 0 stopinj Celzija, srednja julijska temperatura ne doseže 20 stopinj Celzija. Zime so torej hladne, poletja topla, pomladi in jeseni pa zmerno tople in sveže. Jasni dnevi so zlasti poleti, oblačni pa jeseni in pozimi. Za dolino ob reki Savinji je značilna anticiklonalna megla. Na leto pade okrog 1169,3 mm padavin; najbolj mokra sta meseca julij in november. Poleti pada dež pogosto v plohah, za jesen je značilno dolgotrajnejše deževje. S snegom moramo v teh krajih resno računati od druge polovice oktobra do srede aprila.


Savinja ima pri Laškem snežno-dežni rečni režim. Glavni spomladanski višek vode je posledica kopnenja snega in padavin, jesenski višek pa je posledica dolgotrajnejšega in obilnejšega deževja. Poleti imajo vodotoki nizko gladino zaradi večjega izhlapevanja, pozimi je vodostaj tokov nizek zaradi skromnejših padavin in snežnega zadržka. Izredno visoke vode so v Občini Laško že večkrat povzročile ogromno materialno škodo.

Višje lege so pokrite z gozdovi, na nižjih planotah, vrhovih in prisojnih zložnejših rebrih so gozd marsikje posekali, na krčevinah pa so nastali zaselki ali samotne kmetije. Gozd obsega več kot polovico površja. Največ je mešanih gozdov, s prevlado listavcev; med drevesnimi vrstami pa prevladujeta smreka in bukev. Širša pokrajina je znana po predalpski flori, nekaterih redkih reliktnih vrstah in zaščitenih cvetnicah.

V Laškem prebiva okoli 4500 prebivalcev, površina Občine Laško znaša197 km2, Število prebivalcev v laški občini znaša vrsto let že nekaj več kot 14.000 prebivalcev. V Občini Laško je 85 naselij in 9 krajevnih skupnosti. Rodnost upada že vrsto let, prebivalstvo se tako kot drugje v Sloveniji v povprečju stara. Mesto Laško je gospodarsko in upravno središče spodnjega Posavinja.

Povezave

Občina Laško
Tic Laško
Pivovarna La
ško 1
Pivovarna Laško 2
Zdravilisče Laško